London / Neverending story

Tam, kjer sem trenutno z mislimi, je ura polnoč. Ob tej uri sem ponavadi legla v posteljo v tipično angleškem slogu urejenem hotelu in pomirjeno zaspala, saj sem vedela, da sem tam, kjer me nič ne omejuje. V mestu, ki mi je pustil pečat; rano, ki sem jo vsa ta leta celila z vsem, kar me je vsaj malce spominjalo na tistih nekaj mesecev, ko sem živela in delala v Londonu.


Tudi tokrat nisem bila kot del neskončne množice turistov, ki se vsakodnevno z zemljevidi in fotoaparati drenjajo okrog Buckinghamske palače in Big Ben-a. Povsem rutinirano sem vsak dan odšla v podzemno in se med vožnjo do centra mesta spraševala, koliko let bo še preteklo, da bomo tudi tu, kjer sem sedaj, tako sproščeno vstopali v nov dan. Brez bojazni pred začudenimi pogledi legli na travo v parku ali se oblekli brez kakršnegakoli pomisleka o barvni usklajenosti.
Pogrešam to brezbrižnost glede takšnih malenkosti. Trenutke, kot je bil tisti, ko sem bila edina, ki sem z začudenjem opazila štiri mimoidoče moške oblečene v balerine.


In težko se zopet privajam, da obstajajo ljudje brez osnovnega bontona.
Morda je London preveč prijazno mesto, da bi ga lahko le obiskovala vsake toliko časa. A dokler imam tu ljudi, s katerimi si delim brezpogojno ljubezen in glasbo, ki mi pomeni vse na svetu, se bom morala sprijazniti s tem, da bo zame to mesto le nedokončana zgodba. Brez črnih scenarijev. Zgodba o svobodi.



Manca

Dan po ...

Zanimivo je, kako si človek venomer postavlja nove in višje cilje.

Ni ga med nami, ki nebi sanjal nekaj v danem trenutku nedosegljivega. A glej ga zlomka, pride čas, ko se sanje uresničijo, zadovoljstvo ob zmagi je neprecenljivo a nerazumljivo kratko. Že naslednje jutro si postavimo nove, še višje cilje in se ženemo da jih osvojimo. Res me zanima, kaj je naslednje jutro po zlati olimpijski medalji razmišljal Primož Kozmus. Si je rekel, to je to, od zdaj naprej nobenih skrbi, samo uživanje do konca dni ? Hmm, se je res tako težko ustaviti in uživati ob doseženem cilju, brezskrbno ? Le zakaj smo ljudje tako nenasitne živali ? Zna biti, da je to le želja po dokazovanju ... halo ... materialne dobrine, denar, blišč, slava ne pomenijo nič, če si notranje nepotešljiv. Živeti za trenutek ni greh, tako kot ni greh imeti visoko leteče cilje, a kako odreagiramo ob dosegu le teh je bistveno, da ohranimo notranji mir in smo osebnostno izpopolnjeni.

Zanima me kakšen občutek zmagoslavja pomeni tale tatoo ?

D.K.

Po domače: Uh, špil v Cvetličarni je mimo. Bilo je super, razen Macove nezgode ( kljub hudi poškodbi si odigral špil do konca, svaka čast stari, zdaj pa naj fejk muzkonterji in pozerji govorijo in pametujejo, me zanima kolk bi jih reagiral tko kut ti). Dve uri in pol špilanja na polno, šus rock n roll droge direktno v žilo. Noro vzdušje, mravljinci po telesu ko zaslišiš glasno petje, kričanje, vidiš roke v zraku, skakanje, to je to. Ja sanje so se uresničile.
Dan po ... ni počitka, novi plani, ideje, gremo, gremo čas beži ... ustavi konje človek, umiri se, nič ne bo ušlo, saj delate to za sebe in ne za denar in dokazovanje ... treba je uživat v trenutku in lepo počasi novim zmagam naproti ... in prav je tako ...

Življenje (še vedno) ni zločin

Če želimo, lahko najdemo razlog za praznovanje že v najmanjši malenkosti, a današnja obletnica ni kar tako. Pred petimi leti na današnji dan smo vstopili v glasbeno sceno s prvencem Življenje ni zločin.

Brez kančka slabe vesti si lahko danes sežemo v roke in čestitamo drug drugemu, saj smo ves čas delali s srcem in se kljub raznemu metanju polen pod noge tem polenom uspeli izogniti in ostati na tisti poti, ki smo si jo začrtali. Zato naj današnji dan ne mine prehitro. Vsaj za trenutek pomislimo na to čudovito dejstvo, da lahko živimo svobodno, da se lahko izgubljamo in hkrati iščemo v glasbi in naj bo današnje vodilo še vedno to, da smo lahko prekleto srečni, ker življenje ni zločin.

Kič malo drugače ...

A se tudi vam zdi, da je okoli nas vse preveč kiča in da vrednote, ki so včasih kaj pomenile, danes nimajo za kruh. Ali res današnje življenje ne omogoča več naravno lepega. Hitreje, višje, lepše, bogatejše, močneje, pravijo. In kje je tu glasba, užitek, bistroumnost, iskrenost, prijateljstvo, ljubezen itd.? Hmm, verjetno skrito tam, kjer svetloba ne posije. Priznanje, da nikjer ni drugače, je predaja na prvi oviri, in veter, ki piha na vse strani, oglašuje belo barvo v vsem svojem sijaju. Pa mora ta zgodba res tako živeti? Slovenčki pametni, a ni že čas, da svoje možgane uporabimo za kaj več, kot pa za pitje kave in opravljanje soseda. Važno je tisto, kar je v nas in vsebina ne sme biti kičasta, ker plemenitost, srčnost in zdrava pamet vedno čakajo na svoj izbruh. Bodimo vse kar želimo in drugim zaželimo vse kar bi želeli sebi ... si upamo?

D.K.

Pogled nazaj, pogled naprej

Leto se je že skoraj končalo in prav je, da tudi mi za trenutek obstanemo in se ozremo nazaj, na pot, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo danes.
Še predobro se zavedamo, da tu ne bi bili brez veselja do tega, kar počnemo, brez vztrajnosti in brez podpore naših oboževalcev kot tudi ne brez tistih slabih stvari, ki so nas takrat morda prizadele a so se očitno zgodile z razlogom.
S ponosom se oziramo nazaj in ne obžalujemo nobene odločitve. Rezultat tega je naš drugi album Manifest ljubezni in prav ljubezen je glavni razlog, zakaj še vedno ostajamo na tej poti. Ljubezen do glasbe, koncertiranja in nenazadnje do vaših srečnih obrazov, ko slišite vam najljubšo pesem.

Obljubljamo, da bomo sledili vsem ciljem, ki si jih zadajamo, predvsem našemu največjemu cilju – razveseljevati vas; saj s tem razveseljujemo tudi sebe.
Imejte svoje cilje tudi vi. Smejte se tudi če nimate pravega razloga, čim več se zabavajte in uživajte vsak sleherni trenutek kot da je zadnji. Počnite stvari, ki vas osrečujejo in se pri tem ne pustite motiti, saj boste le tako ohranili svoj notranji jaz. Pa brez slabe vesti si vsake toliko privoščite malce bohemskega življenja:).

Obilo sreče in ljubezni vam želimo,
Matic, Dejvi, Damir, Mac in Manca

Manifest ljubezni v trebuščku

Človek v življenju doživi ogromno lepih trenutkov in definitivno veliko slabih. Danes bom pisal samo o lepih. Marca bom namreč postal očka in zanimivo je, kako človek začne drugače dojemati ves svet okoli sebe, ko izve veselo novico. Vedno sem živel v prepričanju da pač izveš - boš očka/mamica si vesel, in to je to. Daleč od tega. Svet se začne obračati drugače. Vsak dan ko se zjutraj zbudim, pobožam mojo drago po trebuščku (ki je mimogrede že ogromen :)) in zaželim njej in moji bodoči hčerkici (ja tudi to vam izdam), lep dan dokler se ne vrnem iz službe, ter naj bosta pridni. Ne znam vam povedati kakšni čudoviti občutki so, ko me mala ki počiva v trebuščku moje drage dostikrat nežno brcne v pozdrav. Neverjetno. Sedaj velikokrat razmišljam na poti v službo kako se človeku spremeni življenje, ko izve da bo očka/mamica. Zanimivo, nehote začneš vse gledati z drugimi očmi in postaneš bolj dovzeten na spremembe okoli sebe. Ogromno mi pomeni ko se zvečer uležem v posteljo in mi moja hčerkica za lahko noč brcne z nogico v pozdrav. Kaj želim povedati z vsem tem. Morda naklučje morda čudež ali pa nekaj tretjega, manifest ljubezni člani skupine (v tem primeru jaz), doživljamo tudi v vsakdanjem življenju in se tako čutimo še bolj povezane s tem kar počnemo.

P.S.: Ko postanem očka vam povem :)

MAC

Naj se ljubezen manifestira

Verjetno smo vsi prepričani, da vemo, kaj je ljubezen.
Z erotiko nabiti pogledi, en utrip dveh src, vse to je le še grenak spomin, ko ne znamo več črpati energije iz vesolja pač pa se hranimo z energijo človeka čigar dotik je bil včasih najslajša ekstaza. Meja med sovraštvom in ljubeznijo postane nevidna, kar pa ni zaradi zaslepljenosti. Zavestno, s široko odprtimi očmi jo prestopimo, za seboj pa puščamo odprte rane.
En utrip postane le še iluzija.
Sreča neznan pojem, ki ga je pokopala teža egoizma.
Ko ne premoremo več kančka moči za nasmeh in tonemo v lastni agoniji, se vprašajmo, s kakšnim namenom smo deležni takšne pogube.
Čeprav se nam zdi, da delamo dobro in bi morali po vseh pravilih dobro dobiti nazaj, žal ni tako.
Napačna je že sama želja po nečem, česar v bistvu sploh ne potrebujemo. Še slabša je želja po vrnitvi že izgubljenega, saj nobena sled na novo zlepljenih črepinj ne ostane neopazna. Prej nasprotno. Še bolj izstopa.

Naučimo se pustiti preteklost za seboj in lepi spomini naj ostanejo to, kar so. Spomini.
Naučimo se zazreti v vsak slučaj, kajti vsi ti slučaji tvorijo našo prihodnost.
Stopajmo proti njej z odprtim srcem, z iskrenostjo na dlani in spoštovanjem do ljudi, ki jih srečujemo.
Le tako bomo premogli toliko ljubezni, da se bo le-ta manifestirala v vesolje in nam vrnila dovolj energije, da bomo znali iskreno ljubiti. Ne da bi za blagor svoje sreče morali uničiti srečo nekoga drugega.
Tako preprosto je to. Vsi smo sposobni biti manifest ljubezni.



Manca