Tam, kjer sem trenutno z mislimi, je ura polnoč. Ob tej uri sem ponavadi legla v posteljo v tipično angleškem slogu urejenem hotelu in pomirjeno zaspala, saj sem vedela, da sem tam, kjer me nič ne omejuje. V mestu, ki mi je pustil pečat; rano, ki sem jo vsa ta leta celila z vsem, kar me je vsaj malce spominjalo na tistih nekaj mesecev, ko sem živela in delala v Londonu.
Tudi tokrat nisem bila kot del neskončne množice turistov, ki se vsakodnevno z zemljevidi in fotoaparati drenjajo okrog Buckinghamske palače in Big Ben-a. Povsem rutinirano sem vsak dan odšla v podzemno in se med vožnjo do centra mesta spraševala, koliko let bo še preteklo, da bomo tudi tu, kjer sem sedaj, tako sproščeno vstopali v nov dan. Brez bojazni pred začudenimi pogledi legli na travo v parku ali se oblekli brez kakršnegakoli pomisleka o barvni usklajenosti.
Pogrešam to brezbrižnost glede takšnih malenkosti. Trenutke, kot je bil tisti, ko sem bila edina, ki sem z začudenjem opazila štiri mimoidoče moške oblečene v balerine.
In težko se zopet privajam, da obstajajo ljudje brez osnovnega bontona.
Morda je London preveč prijazno mesto, da bi ga lahko le obiskovala vsake toliko časa. A dokler imam tu ljudi, s katerimi si delim brezpogojno ljubezen in glasbo, ki mi pomeni vse na svetu, se bom morala sprijazniti s tem, da bo zame to mesto le nedokončana zgodba. Brez črnih scenarijev. Zgodba o svobodi.
Manca
Objave
