Tam, kjer sem trenutno z mislimi, je ura polnoč. Ob tej uri sem ponavadi legla v posteljo v tipično angleškem slogu urejenem hotelu in pomirjeno zaspala, saj sem vedela, da sem tam, kjer me nič ne omejuje. V mestu, ki mi je pustil pečat; rano, ki sem jo vsa ta leta celila z vsem, kar me je vsaj malce spominjalo na tistih nekaj mesecev, ko sem živela in delala v Londonu.
Tudi tokrat nisem bila kot del neskončne množice turistov, ki se vsakodnevno z zemljevidi in fotoaparati drenjajo okrog Buckinghamske palače in Big Ben-a. Povsem rutinirano sem vsak dan odšla v podzemno in se med vožnjo do centra mesta spraševala, koliko let bo še preteklo, da bomo tudi tu, kjer sem sedaj, tako sproščeno vstopali v nov dan. Brez bojazni pred začudenimi pogledi legli na travo v parku ali se oblekli brez kakršnegakoli pomisleka o barvni usklajenosti.
Pogrešam to brezbrižnost glede takšnih malenkosti. Trenutke, kot je bil tisti, ko sem bila edina, ki sem z začudenjem opazila štiri mimoidoče moške oblečene v balerine.
In težko se zopet privajam, da obstajajo ljudje brez osnovnega bontona.
Morda je London preveč prijazno mesto, da bi ga lahko le obiskovala vsake toliko časa. A dokler imam tu ljudi, s katerimi si delim brezpogojno ljubezen in glasbo, ki mi pomeni vse na svetu, se bom morala sprijazniti s tem, da bo zame to mesto le nedokončana zgodba. Brez črnih scenarijev. Zgodba o svobodi.
Manca
Objave
2 komentarja:
Super si napisala! :) In se povsem strinjam z napisanim...Na žalost.
Mislim, da ko hodiš po mestu pri nas in gledaš prazne parke in ko poslušaš komentarje ljudi, ko greš mimo... te hrepenenje po tistem kar si doživel zunaj vleče in vleče in preprosto postane neveverending story. Nisi edina, ki se sprašuje zakaj? Tako pač je...
P.S. Malo za šalo malo zares:Ryan air ima fulllllll poceni lete v London - In k bo full hudo si samo zavrtiš Clashe - London calling...ter preprosto greš.
Objavite komentar