Naj se ljubezen manifestira

Verjetno smo vsi prepričani, da vemo, kaj je ljubezen.
Z erotiko nabiti pogledi, en utrip dveh src, vse to je le še grenak spomin, ko ne znamo več črpati energije iz vesolja pač pa se hranimo z energijo človeka čigar dotik je bil včasih najslajša ekstaza. Meja med sovraštvom in ljubeznijo postane nevidna, kar pa ni zaradi zaslepljenosti. Zavestno, s široko odprtimi očmi jo prestopimo, za seboj pa puščamo odprte rane.
En utrip postane le še iluzija.
Sreča neznan pojem, ki ga je pokopala teža egoizma.
Ko ne premoremo več kančka moči za nasmeh in tonemo v lastni agoniji, se vprašajmo, s kakšnim namenom smo deležni takšne pogube.
Čeprav se nam zdi, da delamo dobro in bi morali po vseh pravilih dobro dobiti nazaj, žal ni tako.
Napačna je že sama želja po nečem, česar v bistvu sploh ne potrebujemo. Še slabša je želja po vrnitvi že izgubljenega, saj nobena sled na novo zlepljenih črepinj ne ostane neopazna. Prej nasprotno. Še bolj izstopa.

Naučimo se pustiti preteklost za seboj in lepi spomini naj ostanejo to, kar so. Spomini.
Naučimo se zazreti v vsak slučaj, kajti vsi ti slučaji tvorijo našo prihodnost.
Stopajmo proti njej z odprtim srcem, z iskrenostjo na dlani in spoštovanjem do ljudi, ki jih srečujemo.
Le tako bomo premogli toliko ljubezni, da se bo le-ta manifestirala v vesolje in nam vrnila dovolj energije, da bomo znali iskreno ljubiti. Ne da bi za blagor svoje sreče morali uničiti srečo nekoga drugega.
Tako preprosto je to. Vsi smo sposobni biti manifest ljubezni.



Manca