Dan po ...

Zanimivo je, kako si človek venomer postavlja nove in višje cilje.

Ni ga med nami, ki nebi sanjal nekaj v danem trenutku nedosegljivega. A glej ga zlomka, pride čas, ko se sanje uresničijo, zadovoljstvo ob zmagi je neprecenljivo a nerazumljivo kratko. Že naslednje jutro si postavimo nove, še višje cilje in se ženemo da jih osvojimo. Res me zanima, kaj je naslednje jutro po zlati olimpijski medalji razmišljal Primož Kozmus. Si je rekel, to je to, od zdaj naprej nobenih skrbi, samo uživanje do konca dni ? Hmm, se je res tako težko ustaviti in uživati ob doseženem cilju, brezskrbno ? Le zakaj smo ljudje tako nenasitne živali ? Zna biti, da je to le želja po dokazovanju ... halo ... materialne dobrine, denar, blišč, slava ne pomenijo nič, če si notranje nepotešljiv. Živeti za trenutek ni greh, tako kot ni greh imeti visoko leteče cilje, a kako odreagiramo ob dosegu le teh je bistveno, da ohranimo notranji mir in smo osebnostno izpopolnjeni.

Zanima me kakšen občutek zmagoslavja pomeni tale tatoo ?

D.K.

Po domače: Uh, špil v Cvetličarni je mimo. Bilo je super, razen Macove nezgode ( kljub hudi poškodbi si odigral špil do konca, svaka čast stari, zdaj pa naj fejk muzkonterji in pozerji govorijo in pametujejo, me zanima kolk bi jih reagiral tko kut ti). Dve uri in pol špilanja na polno, šus rock n roll droge direktno v žilo. Noro vzdušje, mravljinci po telesu ko zaslišiš glasno petje, kričanje, vidiš roke v zraku, skakanje, to je to. Ja sanje so se uresničile.
Dan po ... ni počitka, novi plani, ideje, gremo, gremo čas beži ... ustavi konje človek, umiri se, nič ne bo ušlo, saj delate to za sebe in ne za denar in dokazovanje ... treba je uživat v trenutku in lepo počasi novim zmagam naproti ... in prav je tako ...